Konec nogometa?

Evropski klubski prvak je presenetljivo postal AC Milan (nogometne napovedi). Najslabši finale Lige prvakov, kjer je bilo mogoče videti malo nogometa, skoraj nič jajc in obilo destrukcije, je ponudil veliko skrbi in nič užitka. Kaj se dogaja z nogometom? Se kreacija zares seli v »sekundarni sektor«? Ali gledališče sanj postaja arena borilnih športov? Zdi se, da so italijanski klubi, kar trije so igrali v polfinalu Lige prvakov, izpeljali nekakšno nogometno proletarsko revolucijo in začrtali smeri razvoja. V Evropi je letos namesto nogometa slavila »hard core« atletika, katere vodja je Gennaro Gattuso, nori milanist ubijalskega pogleda. Medtem ko smo spremljali ubogi finale, smo sanjali uživaški, publiki namenjen nogomet, ki sta ga v četrtfinalu pokazala Manchester United in madridski Real, ali pač vrhunski finale pokala Uefe, kjer smo že tretje leto zapored videli za razred ali dva boljšo igro kot v gladiatorski Ligi prvakov. Večina najboljših evropskih nogometašev odigra približno 70 tekem letno. Zahtevnost se zvišuje vsako sezono, na svežino, na užitek je praktično nemogoče igrati. Umetnost se razvija v težko industrijo. To je eden od razlogov za padec španskih klubskih rezultatov in nenaden, feniksovski dvig še pred slabim letom povsem razsutega »calcia«. V španski prvi ligi nastopa kar 20 klubov, strahovito naporno prvenstvo (brez večjega premora) se bo vleklo vse do sredine junija, ko večina evropskih nogometašev preživlja počitnice. V Španiji(kje se nahaja preveri TUKAJ) se nogomet igra za gledalce, spektakel je pred rezultatom, vsak vikend brez ligaškega kola navijačem pomeni bolečo praznino. Doktrina užitka, ki izčrpava. Liga prvakov ne dovoljuje utrujenosti. Še najmanj spopadi z italijanskimi turbo atleti, ki jih tehnične vragolije zvezdnikov Premiera Division puščajo hladne. Tudi angleški klubi so prvenstvo končali že davno, a ritem morda najbolj atraktivne lige na svetu je daleč najbolj utrujajoč, saj Premier Legaue ne pozna niti tedna počitka, na ta račun pa trpijo tako reprezentanca kot klubi, ki evropske tekme igrajo s težkimi nogami. Zdi se, da se je AC Milan na evropski vrh spet povzpel tudi zaradi hitro izgubljenega boja za naslov državnega prvaka v boju z Juventusom, saj so tako eni in drugi (popolno naključje) zadnjih nekaj kol italijanskega prvenstva odigrali s polovico moči. Letošnja evropska tekmovanja so dokončno marginalizirala srednje in vzhodno evropske klube, ki zaradi plitkih žepov in neatraktivnosti v elitni Ligi prvakov nimajo česa iskati. Tudi bogati Dinamo Kijev, ki je pred leti igral morda celo najbolj všečen nogomet na stari celini in rušil vse pred seboj, je od Lige prvakov pošteno oddaljen. Milan, ki je osvojil Ligo prvakov, se je vanjo kot četrtouvrščeno moštvo lanskega italijanskega prvenstva, prebil prek kvalifikacij!